Kolesarjenje ob Kamniški Bistrici (maj, 2018)
Enkrat mesečno se člani društva SNOP odpravimo na izlet oz. skupaj počnemo kaj takšnega, kar nas veseli. Na en lep sončen dopoldan smo se odpravili na kolesarski izlet od Domžal do Kamnika in nazaj, ob Kamniški Bistrici.
Prekolesarili smo 20 kilometrov, se razgibali, nasmejali, okrepčali in mimogrede prebrali še eno Prešernovo – Povodni mož. Eden od fantov zna celo pesem na pamet 🙂 Eni bolj zgovorni, drugi manj, vsi pa smo uživali v prelepi naravi, ob žuborenju reke in občudovanju njenih brzic in mini slapov. Na kolesarski izlet bomo gotovo še šli!
Če imaš tudi ti motnjo avtističnega spektra in si star med 12 in 20 let, te vabimo v našo družbo. Piši na vesnav.mlakar@gmail.com. Junija se bomo vozili z gokarti na Brniku.
“SAM – tržnica” prvič v Sloveniji (april, 2018)
Zveza NVO za avtizem Slovenije je 14. aprila 2018 v okviru projekta »Avtizem – SAM z drugimi« organizirala dogodek »SAM – tržnica«. V avli Pedagoške fakultete v Ljubljani smo se predstavila različna društva, zveze, zavodi, inštituti, šole in posamezniki, ki se ukvarjamo s problematiko avtizma. Društvo SNOP je prepustilo besedo mamici dečka z visoko-funkcionalnim avtizmom – enega naših članov, ki po večletnem treningu socialnih veščin vsako leto širi nabor svojih interesov in prijateljev ter uspešno zaključuje srednjo šolo.
V sodelovanju z GEOMULCI  smo pripravili naravoslovno ustvarjalno delavnico za otroke Kamen na kamen gorovje. Oglejte si naš nastop v galeriji fotografij 🙂

Čestitamo in se zahvaljujemo Zvezi NVO za avtizem Slovenije za odlično izpeljan dogodek ter se veselimo “SAM – tržnice” prihodnje leto!

Kako lahko pomagamo otroku z AS v šoli? (april, 2018)

Dogovorimo se za pravila vedenja, ki naj bi jih otrok usvojili, da lahko delo v razredu poteka čim bolj mirno.

Objavljamo delček intervjuja z Vesno Mlakar, spec. pomoči z umetnostjo, ki je v šolskem letu 2016/2017 kot zunanja sodelavka začela sodelovati z British International School v Ljubljani. Pri pouku (4. in 5. razred OŠ) je spremljala, opazovala, predlagala in izvajala prilagoditve za dečka z Aspergerjevim sindromom.

Celoten intervju v angleškem jeziku lahko preberete na spletni strani British International School of Ljubljana tukaj.

Kako konkretno poteka vaše delo v šoli?
Kadar pride v šolo otrok, ki že ima postavljeno diagnozo MAS, običajno postanem za nekaj časa otrokova spremljevalka. Po dogovoru z otrokovimi starši in šolo kakšen teden ali dva otroka samo opazujem in beležim vse posebnosti. Kasneje se z otrokovim učiteljem dogovorim, kako bi lahko prilagodili razred, da bi se otrok v njem počutil udobno in varno ter kje in s kom v razredu naj bi sedel. Učiteljem pomagam razumeti otrokove posebnosti, skrbi, strahove, primanjkljaje. Pomagam jim, da odkrijejo otrokove posebne talente in sposobnosti. Priporočam, kako naj podajajo znanje, da jih bo otrok kar najbolje razumel.

Ker sem skoraj ves čas v otrokovi neposredni bližini, imam priložnost, da otrokovo neobičajno vedenje razložim tudi sovrstnikom, otroku z AS pa pomagam, da se bolj jasno izrazi. Medtem ko ga opazujem pri pouku, med odmorom ali v času kosila opazim tisoč drobnih stvari na katere so učitelji težko ves čas pozorni. Morda danes slabše bere, ker nima pravih očal, je zmeden, ker pouk ne poteka v njegovem razredu, ga moti premočna svetloba ali vonj, se zamakne v svoj svet ali izbruhne, ker ni razumel navodil ali so ga napačno razumeli. Skozi moje oči pa imajo tudi starši uvid v tisti del otrokovega življenja, ki jim sicer ostane prikrit. Starše namreč vsak dan po pouku tudi pokličem. Tako so vsi nekako bolj mirni; otrok, učitelji in starši.

Naučimo tipkati otroka z avtizmom (jan, 2018)

Se je učenja tipkanja mogoče naučiti s pomočjo z umetnostjo? Seveda! Učenje skozi igro je gotovo najbolj zabavno, hkrati pa nadvse učinkovito.

Pogosto otrok z avtizmom ne govori in če želi sporočati svoje potrebe, želje in misli, mora uporabiti druge načine sporazumevanja. Kadar ob tem še težko piše (finomotorična apraksija, disleksija, itd.), je lahko tipkanje odlična rešitev.

Učenje tipkanja doma, na tečaju ali pri strokovnjaku?

Učenja tipkanja se lahko lotimo na različne načine. Otroka lahko na primer vpišemo na tečaj slepega tipkanja, ga tipkanja učimo sami ali za pomoč prosimo strokovnjaka. Eden “mojih fantov” z Aspergerjevim sindromom se uči slepega tipkanja tukaj. Drugega uči doma mamica in pravi takole:

“Včeraj je napisal sam z malimi tiskanimi (ob majhni pomoči mojega nadzora) kar 12 besed, pa tega že celo večnost nisva delala (ker smo prekinili zaradi mnenja govornega terapevta in je posvečal več pozornosti potem govornim vajam). Ni sposoben zapisovat črk s pisalom, je pa definitivno sposoben pisati (besede in tudi stavke) na tipkovnico, rabi le samozavest in vajo.”

Kaj imajo skupnega trenje orehov, igranje klavirja in učenje tipkanja?

Pomembno pravilo terapevtskega procesa je, da se terapevt z otrokom najprej uglasi. To pomeni, da se sprva giba z njim v njegovem ritmu in počne stvari, ki ga zabavajo. Učenje tipkanja se prav lahko začne s podajanjem balonov, s trenjem orehov ali igranjem na klavir. Zakaj pa ne? Pri vseh teh dejavnostih usmerimo pozornost najprej na roke in jih šele kasneje uporabimo za to kar je bil naš cilj – tipkanje po računalniški tipkovnici.

Pleševa, piševa in tipkava OOOOOreh

“Najprej sva Orehe trla in krepila moč rok. Potem sva jih luščila iz lupine in vadila fino motoriko. Potem sva obkrožila Oreh in se spomnila še mnogo drugih besed na O. Potem sva OhohO – izvabljala melodijo še iz tipk klavirja in zaplesala en “o-krogel ples”. O-bkrožila svoje telo s kredo in sedla za računalnik. Sam si poiskal črko O, jo pritisnil in držal, dokler se ni izpisala skoraj do polovice strani. Potem si narisal še O-kroglega sebe, kako se smejiš.” (Vesna Vilčnik, spec. za pomoč z umetnostjo)

Si želite, da bi se tudi vaš otrok učil tipkati s pomočjo umetnosti?
Pokličite 031 304 732  ali pišite na vesnav.mlakar@gmail.com

 

Kaj je “normalno” in zakaj so otroci z Aspergerjevim sindromom pogosto anksiozni? (nov, 2017)

“Nimam družine”, mi je rekel tiho, takoj po terapiji. “Kako to misliš, da nimaš družine? Imaš očeta, mamo, brata, sestro.” Gledal je stran, se zvil v zanj značilno gubo in si potegnil kapuco preko glave. “Nimam normalne družine”, je spet tiho šepnil. “Nimaš? Kakšna pa bila bila normalna družina?”, sem ga vprašala. Ostal je tiho.

Otroci z Aspergerjevim sindromom pogosto ne odgovorijo na vprašanje. Včasih zato, ker ne želijo odgovoriti, včasih zato, ker odgovora ne vedo, včasih zato, ker se ne marajo motiti in delati napak. Predvsem pa težko govorijo o svojih čustvih. Pogosto imajo o sebi mnenje, da “niso normalni”. Vedo, da so drugačni, vendar ne vedo, kako se s tem spopadati. Okolica jih težko razume, imajo malo ali nič prijateljev. Zaradi tega so jezni in/ali žalostni. Svojo stisko lahko v obliki agresije obrnejo navzven ali pa navznoter.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Pogosto so anksiozni (tesnobni), še posebno v šolskem obdobju/obdobju najstništva. Vsak socialni stik lahko sproži čustva, s katerimi ne znajo ravnati. Pogosto jih je strah in so negotovi, to pa se lahko kaže tudi v obliki agresije ali avtoagresije. “Rad bi se ubil. Naj me nekdo ubije”, je prosil obupan deček po tistem, ko v šoli ni zmogel naloge, postal nemiren, jezen in agresiven. Vsaka sprememba rutine povzroči veliko stresa in strahu in vse to prispeva k anksioznosti.

Kako lahko pomagamo otroku z Aspergerjevim sindromom, ki je v šoli anksiozen?

– na glas opisujemo njegove strahu in občutke, da jih prepozna in sprejme,
– omogočimo mu rutino in ga na vsako novo preizkušnjo (izlet, dogodek, izziv, test) še posebej pripravimo in se o tem pogovorimo,
– otroku za kratek časa pomaga, da se zamoti s svojim posebnim zanimanjem,
– v šoli poskrbimo, da ima vedno na razpolago miren kotiček ali prostor, kamor se lahko umakne,
– med odmori mu omogočimo, da ne rabi biti ves čas v gneči med sovrstniki,
– zelo učinkovite so dihalne vaje in dihanje skozi usta (Buteykova metoda) in drugo.

Imate več vprašanj na to temo? Pišite mi na: vesnav.mlakar@gmail.com

Pogosto nosimo maske. Kdo se skriva pod njimi? (nov, 2017)

Otrok z MAS je lahko talentiran umetnik.

Čisto nepomemben “praznik” Halloween sem izkoristila za ustvarjanje in pogovor o strahu. Deček, recimo mu Toni, je star 10 let. Ne govori veliko, razen v angleščini seveda 🙂 Osnovna čustva že zelo dobro pozna: zna jih poimenovati,  prepoznati in na kratko opisati v katerih okoliščinah smo na primer veseli, zaskrbljeni ali žalostni. Le njegov obraz in telo ob pogovoru o tem deluje še nekoliko leseno.

Otroci z Aspergerjevim sindromom se tudi na spremembe obraznih izrazov svojega sogovornika ne odzivajo. Finih namigov ne poznajo. Pogosto jim je z obraza težko brati razpoloženje in čustva, čeprav se znajo izrazito pačiti ter nergati, kadar jim kaj ni prav. Včasih so njihovi obrazi (kot tudi naši) kot maske. Tokrat sva s Tonijem poslikala vsak svojo masko. Dala sva ji ime ter postala Lovilec in Sekalec. Naredila sva si tudi Hišo strahov in se pogovarjala o strahu.

“Najbolj strašno je, če ne veš kdo si.”

Na vprašanje, kaj se mu zdi najbolj strašno, ni odgovoril kot bi najbrž večina nevrotipičnih otrok: strašna je tema, biti sam doma, film ali kaj drugega. Rekel je: “Najbolj strašno je, če ne veš kdo si.”

 

 


“Želim si, da bi moj otrok imel prijatelja” 
 (okt, 2017)

Danes je v Domžalah potekala okrogla miza na temo AVTIZEM – SAM z drugimi. Bila sem navdušena! Tako smiselne, odlično organizirane in izkustvene okrogle mize že dolgo ni bilo. Začutila sem, da smo se zbrali srčni, odprti, iskreni ljudje, ki smo drug drugemu zaupali svoje osebne izkušnje z MAS in skupaj iskali možnosti za vključitev posameznikov z MAS v širšo družbo.

Okroglo mizo je organizirala Zveza NVO za avtizem Slovenije in psihoterapevtka Nevenka Nakrst (Strokovno združenje Aleana, Domžale). Na okroglo mizo smo bibli kot govorci vabljeni predstavniki stroke ter predstavniki vrtcev, šol,  CSD, Občina Domžale in drugi. Predsednica Zveze Sandra Bohinec Gorjak je ob koncu srečanja iskreno povedala: “Moja največja želja je, da bi imel moj otrok prijatelja!” Stavek se mi je kot puščica zarezal v srce. Res je, otroci z MAS želijo in potrebujejo prijatelje. Kako jim lahko pomagamo?

Širše gledano, kot družba, seveda s poznavanjem in sprejemanjem njihove drugačnosti. Individualno pa se za zelo uspešne izkažejo tudi igre vlog s pomočjo katerih otrok počasi usvaja potrebne socialne veščine. Več si lahko preberete tukaj: Aspergerjev sindrom – nova vrsta pomoči

Vesna Mlakar, spec. za pomoč z umetnostjo