Izgorelost – rak današnjega časa

by | Sep 10, 2020 | Osebne izkušnje

»A ne izgorevamo vsi?«, so me običajno spraševali na začetku. Skeptično in malce izpod obrvi. Takih pogledov me je bilo najbolj strah, saj so v meni prebudili vse manjvrednostne komplekse, občutek, da še nisem naredila dovolj ali dovolj dobro, strah pred tem, da bi kdo mislil, da sem lena ali depresivna. Kako torej razložiti izgorelost?

Pravo razmerje med delom in počitkom

Mene je zdravnica, strokovnjakinja za hormone, ujela tik pred adrenalnim zlomom. Shujšala sem 12 kilogramov, bila sem povsem brez moči, krvna in hormonska slika sta bili obupni. Sledila je ginekološka operacija, punkcija ciste na dojki in samokarantena v karanteni. Po 20-ih letih sem si »zaslužila« neplačan bolniški dopust. Moje telo je kapituliralo, moja psiha pa skoraj tudi. Zdelo se mi je, da prvič res zelo dobro razumem osebe z avtizmom, ki imajo senzorne posebnosti. Nisem prenesla niti najtišjega zvoka, kaj šele hrupa. Raje sem imela temo kot svetlobo, raje samoto kot družbo, raje tišino kot glasbo. Ves čas mi je šumelo v ušesih in imela sem čudne »nadrealne občutke«, kakor da lebdim nad svojim telesom.

V moji matični družini je bilo delo največja vrednota. Šele danes, v (takšni in drugačni) krizi srednjih let se učim čisto zares počivati. Prišel je čas, da najdem pravo razmerje med delom in počitkom. To danes, po tej izkušnji ni več stvar izbire, ampak nuja. Telo se začne oglašati in opozarjati nase po prvem majhnem prekršku. Slišalo se bo bizarno, vendar je še kako resnično, da je na poti do ozdravljenja od izgorelosti potrebno prevrednotiti vrednote in slediti povsem običajnim pravilom ter ritmu.

  1. Spati vsaj 8 ur na noč in hoditi spat vedno ob isti uri; še posebno dobro je spati med 22-to in polnočjo, zaradi določenih hormonov, ki se izločajo menda samo takrat (hvala, dr. Toljan)
  2. Jesti 3x dnevno, vedno ob isti uri; meni je zdravnica priporočila jesti raznovrstno hrano; vsaj en ribji ali mesni obrok na teden.
  3. Prepovedala mi je težje športne napore, dokler telo ne ojača in mi dovolila, da grem na počasen sprehod za maksimalno pol ure na dan; sprva več niti nisem zmogla …
  4. Ob vsem tem sem dobila seveda še zdravila in vitaminske ter druge dodatke, ki jih uživam še danes. Med drugim gobe Cordyceps and Reishi, ki delujejo celo kot preventiva pred rakom in korenina Astragalus, ki krepi imunski sistem in podaljšuje življenje.
  5. Postalo mi je jasno, da bom morala tudi prevrednotiti vrednote in da tega ne bom mogla storiti povsem sama. V tem kontekstu sem tudi sama poiskala pomoč. V psihoterapiji, meditaciji in pri Bogu. Jutranja molitev je spet postala najpomembnejši del mojega dneva.

Od našega zadnjega zapisa na blogu je minilo slabih 6 mesecev. Prav toliko mineva tudi od mojega spoznanja, da sem izgorela. Z zdravnico sva dogovorjeni, da preveriva moje stanje po pol leta.; to bo kmalu. Zdi se mi, da mi kar gre. Kakšen dan bolj, kakšen dan manj. Najtežje se soočam z lastno ranljivostjo. S sramom, da sem to dopustila. Da nisem bolj ljubeče (ali sploh) skrbela zase in da so bili drugi ljudje in projekti vedno bolj pomembni kot moje zdravje in moje potrebe. Pri tem so mi največ pomagale osebne izpovedi vseh vas v FB skupini Izgorelost. Hvala vsem, ki upate biti ranljivi. Hvala dr. Tina Bončina za to skupino in super knjigo, da sami sebe lažje razumemo.

“Odnosi z bližnjimi naj bi ustvarjali bližino, ki naj bi nas izpolnjevala. Teoretično vse lepo in prav, v praksi pa je stanje lahko popolnoma drugačno. Včasih nas bližina z določenimi osebami ne napolni, ampak izčrpa.” (Dr. Tina Bončina, Izgorelost)

Poleg tega, da sem v svojih očeh kapitulirala kot žena, mama, tudi sestra in prijateljica, me je skrbelo tudi za vse fante z M(AS) in njihove starše, ki bi jim morala razložiti, da trenutno ne zmorem skrbeti še zanje. Nekaterim sem, drugi boste izvedeli sedaj. Enkrat tedensko sem svetovala pri SAM FON Zveze za avtizem, enega fanta sem spremljala po Skypu.  To je bil moj delovni maksimum. Danes še vedno ni dosti drugače. Kolikor zmorem in kadar zmorem prevzemam določene obveznosti v društvu. Imam pa vsak teden več koncentracije in sem vesela, da lahko zgodbo zapišem in podelim.

Biti perfekten ali preprosto BITI?

Včeraj mi je pisala moževa prijateljica, ki se ob vsaki moji življenjski stiski izkaže tudi za mojo prijateljico. Sama ni izkusila izgorelosti, jo je pa lahko opazovala pri svoji prijateljici. Ta je bila na bolniški leto in pol. »Najhuje je, da imam voljo in željo delati. Pa enostavno ne zmorem. Bojim se, da nikoli več ne bom takšna kot sem bila. Zdi se mi, da se v zadnjih 20-ih letih pokurila energije za eno celo življenje«, sem ji potožila. Ona pa je rekla: »Poznam te kot močno osebo in prepričana sem, da si globoko v sebi še vedno takšna. Rekla si, da te skrbi, da ne boš več ista. Pa kaj potem, če ne boš. Tisti, ki te imajo radi in te sprejemajo takšno kot si, jim je vseeno za tvojo perfektnost, ker za njih si že tako ali tako perfektna taka ali drugačna. Zato razpri svoja jadra in zajadraj življenju nasproti, čaka te še ogromno dogodivščin in ljubezni.” Hvala Brigita.

Hvala tudi moji družini in vsem, ki me ljubeče čakate. Me poslušate, bodrite, sprejemate v tej novi, bolj počasni in tihi izvedbi. Hvala naši predsednici Evi in Robertu, da zdaj podpirata naš SNOP še bolj prizadevno. Nenazadnje naše skupno delo ni bilo zastonj. Koliko srečnih obrazov otrok, mladih in njihovih staršev smo lahko v teh letih videli; doma in po svetu. Koliko smo se sami ob tem naučili, koliko ljubezni prejeli in podarili! Hvala vsem in vsakemu za VSE. Skupaj smo močni… skupaj smo ranljivi.

Preberite še

Dobrodelna akcija za Miloša

Dobrodelna akcija za Miloša

Miloš je leto in pol star deček z metuljevim sindromom. Njegova koža je krhka kot so metuljeva krila. Čeprav ima deček rane po koži, v ustih, na očeh in sluznici, vsaka ura pa mu prinaša nove, je velik borec, poln življenja in ljubezni. Njegova zgodba se je dotaknila naših src in nas nagovorila, da njemu in njegovi mamici pomagamo po najboljših močeh.

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Vesna in Robert Mlakar sva bila od januarja do začetka marca vsak na svojem koncu; Robert v Angliji, jaz pa na Madžarskem, kjer sva ponudila terapevtsko pomoč za otroke in odrasle s težjo obliko avtizma. Najino 3-mesečno poslanstvo je po dobrih dveh mesecih prekinila novica o koronavirusu in sva se morala žal na hitro posloviti. Kljub temu pa se z veseljem ozreva nazaj, na čas, ki smo ga preživeli skupaj. Prilagam nekaj zapisov iz svojega terapevtskega dnevnika in risbic …

Dobrodelni v Angliji

Dobrodelni v Angliji

Na Pennyhooks Farm Trust v Angliji so pred kratkim dobili velikodušno darilo 5000 funtov. Vsi darujemo po svojih najboljših močeh. Snopovci darujemo svoj čas. Robert pomaga pri uvajanju v vsakdanje delo z novimi živalmi. To so tri ljubke koze redke pasme. Je tudi spremljevalec asistent odraslih fantov z avtizmom, ki potrebujejo posebno nego in skrb.