Med Anglijo in Madžarsko

by | Jan 24, 2020 | Pennyhooks Farm

Kako hitro beži čas! Zdi se, kakor da sva bila z Robertom še pred kakšnim tednom v Sloveniji, pa so minili že trije, odkar sva spet na “misiji” v tujini. Tokrat sva šla za tri mesece vsak na svoj konec; Robert nazaj na Pennyhooks Farm v Anglijo, jaz pa v Budimpešto na Madžarsko, kjer  delamo na tem, da bi ustanovili prvi “farm care” za osebe z avtizmom na Madžarskem. Ob tem me vsak dan razveseli tudi 9-letnik s težjo motnjo avtizma, ki mu pomagam usvajati nove veščine.

Dobrodelne organizacije potrebujejo podporo

K pisanju bloga me je nagovoril zapis Hannah Collier, ki sem jo lani spoznala v Angliji. Hannah je ena izmed voditeljic skupine odraslih z avtizmom, ki se že 10 let srečuje v Swindonu. Pretresel me je njen zapis na FB, kjer je potožila, da jim po desetletju uspešnega dela grozi, da bodo morali zapreti dobrodelno organizacijo DASH. DASH je neodvisna lokalna dobrodelna organizacija, katere poslanstvo je izboljšati kakovost življenja odraslih delovno sposobnih oseb z visoko-funkcionalnim avtizmom oz. Aspergerjevim sindromom, ki živijo v Swindonu. Njihovi glavni cilji so ozaveščati o avtizmu, spodbujati in izboljševati dostop do ocene in diagnoze, podpore po diagnozi, blaginje in oskrbe, nastanitve, izobraževanja in zaposlovanja, predvsem pa pomagati odraslim na avtističnem spektru, da uživajo varnejša, bolj zdrava, bolj družabna, bolj produktivna in srečnejša življenja.

Kako se družijo odrasli z avtizmom?

Z Robertom sva bila tam en novembrski ponedeljek zvečer. Sprva sem bila nekoliko zmedena, saj je bil prostor za srečanje javen, zelo velik in je deloval na pol prazno. Nikjer nisem videla kakšne večje skupine ljudi, ki bi lahko spominjala na organizirano druženje. Za vsako drugo mizo pa so sedeli po eden, dva ali trije posamezniki.

Za eno večjo mizo se je zbral ducat mlajših moških, ki so se navduševali nad najnovejšimi računalniškimi igricami. Fantje pri drugem večjem omizju pa so igrali namizne družabne igre. Kasneje sem izvedela, da so nekateri začeli druženje športno – z igro badmintona.

Stisnilo jih je pri srcu

Zadnjih 10 let so na druženja prihajali mladi odrasli z visoko-funkcionalnim avtizmom, stari med 18 in 30 let. Moški in ženske. Nekateri še študirajo, drugi že delajo. Vedno v spremstvu štirih DASH-evih spremljevalcev; dveh žensk in dveh moških. Prispevek za srečanje je bil prijaznih 2,50 evra na teden za dvorano v kateri so igrali badminton. Razen običajnih druženj so šli včasih tudi v kino ali na bowling. DASH sicer organizira in vodi še veliko drugih skupin za osebe z avtizmom (mlajših, starejših, posebej za moške, posebej za ženske, tematsko obarvane). Ko so izvedeli, da se morda ne bodo več mogli srečevati, jih je vse stisnilo pri srcu.

Kako pa je pri nas?

V Sloveniji je situacija podobna. Organizacije, ki poskušamo pomagati staršem pri vsestranskem opolnomočenju otrok z avtizmom (mlajših in starejših) imamo pogosto občutek, da se borimo z mlini na veter. Na Zvezi za avtizem redno poskušamo pridobiti sredstva tudi na različnih ministrstvih, ki pa so nas letos precej razočarala. Tako potiskamo ta voz naprej s svojimi sredstvi, svojo dobro voljo in energijo. Te pa nam hvala Bogu zaenkrat še ne manjka!

Preberite še

Dobrodelna akcija za Miloša

Dobrodelna akcija za Miloša

Miloš je leto in pol star deček z metuljevim sindromom. Njegova koža je krhka kot so metuljeva krila. Čeprav ima deček rane po koži, v ustih, na očeh in sluznici, vsaka ura pa mu prinaša nove, je velik borec, poln življenja in ljubezni. Njegova zgodba se je dotaknila naših src in nas nagovorila, da njemu in njegovi mamici pomagamo po najboljših močeh.

Izgorelost – rak današnjega časa

Izgorelost – rak današnjega časa

»A ne izgorevamo vsi?«, so me običajno spraševali na začetku. Skeptično in malce izpod obrvi. Takih pogledov me je bilo najbolj strah, saj so v meni prebudili vse manjvrednostne komplekse, občutek, da še nisem naredila dovolj ali dovolj dobro, strah pred tem, da bi kdo mislil, da sem lena ali depresivna. Kako torej razložiti izgorelost?

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Vesna in Robert Mlakar sva bila od januarja do začetka marca vsak na svojem koncu; Robert v Angliji, jaz pa na Madžarskem, kjer sva ponudila terapevtsko pomoč za otroke in odrasle s težjo obliko avtizma. Najino 3-mesečno poslanstvo je po dobrih dveh mesecih prekinila novica o koronavirusu in sva se morala žal na hitro posloviti. Kljub temu pa se z veseljem ozreva nazaj, na čas, ki smo ga preživeli skupaj. Prilagam nekaj zapisov iz svojega terapevtskega dnevnika in risbic …