Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

by | May 18, 2020 | Pennyhooks Farm

Vesna in Robert Mlakar sva bila od januarja do začetka marca vsak na svojem koncu; Robert v Angliji, jaz pa na Madžarskem, kjer sva ponudila terapevtsko pomoč za otroke in odrasle s težjo obliko avtizma. Najino 3-mesečno poslanstvo je po dobrih dveh mesecih prekinila novica o koronavirusu in sva se morala žal na hitro posloviti. Kljub temu pa se z veseljem ozreva nazaj, na čas, ki smo ga preživeli skupaj. Prilagam nekaj zapisov iz svojega terapevtskega dnevnika in risbic …

»Moj otrok je drugačen«

»Moj otrok je drugačen. Povsem drugačen je«, je po dobrem mesecu terapevtskega dela (4-5 ur/dan) presenečeno ponavljala mamica 9-letnika Z., ki ima poleg diagnoze MAS še cerebralno paralizo in zmerno motnjo v duševnem razvoju. Ko sem jo prosila, če mi lahko malo opiše, kako je to videti je nadaljevala: »Sledi mi. Tudi, ko smo v prostoru s sestricama nas opazuje. Vključuje se v pogovor in brblja po svoje. Gleda nas. Očesni kontakt sploh ni več problem. Z nami je. Tukaj je. Drugačen izraz ima na obrazu, srečen je.«

Otroci z avtizmom so pogosto ‘v svojem svetu’. Z. je (pre)stopil v našega. V njem se je prebudilo zanimanje za okolico, za ljudi. Zdaj imamo ob njem občutek, kot da je povsem običajen deček, ki zaenkrat še ne govori veliko. Le od časa do časa se še zamakne v svoj svet; hodi sem ter tja na svoj poseben način, gleda v tla in spušča razne zvoke. Deluje kakor procesor, ki predeluje informacije.

TEA – tudi po madžarsko – čaj

Tako ponosen je, da se je naučil reči čaj (tea). Vsakič, ko reče to čudežno besedo, veselo stečem do poličke, vzamem iz nje čaj in mu ga ponudim. Zdi se mi, da ga prav zabava, da toliko norim in skačem od navdušenja včasih, ko besedo pravilno izgovori. Najbrž je prav poseben občutek gledati nekoga, ki ustrežljivo skoči vsakič, ko nekaj rečeš. Kot da bi imel čarobno besedo ali čudežni gumb, ki uresničuje želje. Včasih reče čaj, vendar ga potem, ko mu ga prinesem ne spije. Se pa vedno veselo nasmeji, ko pridrvi dostava. Nenazadnje, kdo bi mu pa lahko zameril – nesladkanega čaja bi se vsak slej kot prej naveličal.

Ko otrok pri 9-ih pove prvih nekaj stavkov

Z. je natančno po dveh mesecih najinih srečanj, na neko čarobno sredo, ko je bila z nama tudi njegova mamica, povedal nekaj zaporednih stavkov. Tema njegovega monologa je bil seveda Attila. Besedo Attila tudi sicer rad uporablja. Tokrat pa je v madžarščini postavil nekaj pravih vprašanj: Kje si Attila? Kaj delaš Attila? Pridi sem Attila … Vmes je še nekajkrat dodal: Saj veš Attila. Še dobro, da je bila z nama dečkova mamica, ki mi je sproti prevajala. Govoril je s takim navdušenjem, da bi človek mislil, da je bil Attila njegov najboljši prijatelj, ne pa nek mračen hunski vojskovodja. Attila sicer lahko pomeni tudi očka in morda Z. pogreša svojega očka, kadar ta dela preko luže. Kdo bi vedel? V vsakem primeru sva bili z mamico nadvse veseli, da se je tako razgovoril in lahko bi rekli, da je bil to prav čudežen dan.

Prvi kakec v školjko

Naslednji dan se je čudež ponovil. Vendar tokrat povsem drugačen. Tisti dan, preden je moj mož odhajal nazaj v Anglijo (vmes je bil pri meni na počitnicah in preživela sva prav lep vikend), je komentiral: »Mislim, da ti bo Z. danes ‘podaril’ svoj kakec.« Čeprav ima moj mož izjemno razvito intuicijo in se je že večkrat izkazalo, da so se njegove napovedi uresničile, si niti najmanj nisem mogla predstavljati, da bi Z. dejansko še isti dan kakal na stranišču, po tistem, ko je bil devet let  v plenicah. Mamica ga je sicer pri štirih letih poskušala navaditi na kahlico, vendar se ni izšlo. Jaz pa sem bila sedaj šele nekje na polovici priprav za uvajanje na čistočo.

Drži, da sem ga že opazovala, kako se vede, kadar se pokaka v plenico in tudi opazila, da se svojega dejanja zaveda in nekoliko umakne. Drži tudi, da sva z mamico že spremljali ure, kdaj približno se to zgodi in celo naročili zabavne nalepke letal in avtomobilov, ki naj bi v nadaljevanju zgodbe krasila tla stranišča in straniščno školjko. Nenazadnje sem nekajkrat že uprizorila zgodbico o tem, kako fino je, če gre človek na stranišče, da ga ne boli trebušček in kako srečen je, ko se poslovi od drekca. Nekajkrat smo skupaj že mahali drekcu, ki smo ga zvrnili v školjko iz pleničke in poplaknili z vodo. Vendar kljub vsemu temu še nisem pričakovala čisto pravega dejanja. Pa se je tudi to čisto zares zgodilo.

Sladko grenko slovo

Tisti dan, ko smo se poslavljali, smo seveda jokali. Kaj pa naj drugega. Razmere so nas vse našle nepripravljene, načrte smo morali prilagoditi in zaključiti s terapijo prej kot smo želeli. Zadnje tri dni je naš junak začel s kazalcem kazati na sličice v knjigi. Kdor ve, kaj pomeni avtizem, razume, da je to izjemno. Tako veseli smo bili, ko nam je pokazal pujska, pa konja in traktor. Najlepše od vsega pa so bile vedno znova njegove iskrice v očeh, kadar nas je z nasmeškom pogledal. Domov odhajam srečna zaradi vsega kar smo s starši skupaj dosegli. Po drugi strani pa tudi nekoliko tesnobna, saj ne vem, kaj nas v prihodnje čaka. (zapisala Vesna Mlakar, spec. PZU)

Medtem v Angliji …

Pojdimo zdaj čez morje, na kmetijo Pennyhooks (Velika Britanija), kjer se dnevno srečujejo mladi z avtizmom in pomagajo pri skrbi za živali. Tja sem se vrnil januarja, kot sem se dogovoril z vodjo društva. Zaposlili so me za določen čas z namenom, da s skupnimi močmi vzpostavimo novo dejavnost za osebe z avtizmom. Na Pennyhooksu so namreč pričakovali prihod treh koz pasme »Golden Guernsey«, ki so jih na pobudo naju z Vesno kupili iz kmetije Living With Respect, na kateri sva pomagala v mesecu avgustu. Menila sva, da bodo imele pomemben terapevtski vpliv na osebe za avtizmom, saj so zelo rade v bližini človeka. Na kmetiji Living With Respect sem se naučil kako skrbeti za koze in kakšno okolje potrebujejo. Pennyhooks farm pa so obiskovali fantje in dekleta z avtizmom, ki imajo zelo radi živali. Pred novim letom sem jih imel priložnost kot spremljevalec osebno spoznati. Znanje psihoterapije mi je omogočilo boljši vpogled v njihova čustva in potrebe in z zanimanjem sem pričakoval, kako se bodo odzvali na novo pridobitev.

»Farm care« oz. kaj imata skupnega psihoterapija in kmetovanje?

Z začetkom januarja smo začeli razmišljati o tem, kam prostorsko umestiti nove tri živali. Želeli smo jih umestiti tako, da lahko prav vsak študent z njimi stopi v stik, ko pride na kmetijo, hkrati pa živalim omogočiti možnost, da se lahko umaknejo v zatočišče, kadar se ne počutijo dovolj varne. Vse v skladu s poslanstvom »vedno bodi prijazen«, ki na kmetiji velja tako za živali, kot za ljudi. Najprej smo naredili betonsko podlago in štalo z nadstreškom. Nato smo ogradili dva pašnika, kjer je dovolj zanimivega listnatega drevja. Na koncu je ob obeh pašnikih nastalo tudi dnevno zatočišče, kamor se lahko skrijejo pred slabim vremenom, se družijo s študenti ali pa samo malo počivajo in uživajo svoj mir.

Konec januarja je napočil veliki trenutek. Willow, Honey in Buzz so prišle v svoj novi dom. Veselje je bilo nepopisno. Vsi smo se komaj zadrževali, da jih nismo preveč vznemirjali. Tudi študenti so jih z zanimanjem opazovali. Eni od daleč, drugi so hoteli bližje. Velika čast, da jih uvedem v novo življenje, pa je pripadla meni. Tako sem si vzel kakšen teden dni časa, ko sem za njih skrbel samo jaz, da so se privadile na novo okolje. Postopoma so začeli z njimi delati tudi študentje. Najprej sem jih spremljal pri hranjenju živali čez ograjo in jih naučil počistiti beton in štalo, medtem ko so bile koze na pašniku. Nato smo šli korak naprej, z vsakim, kolikor je bilo zanj dovolj varno. Eni so brez zadržkov pristopili in božali ter česali koze, drugi so bili nekoliko previdni. Vsi pa so bili neizmerno veseli novih živalskih prijateljev na kmetiji.

Tesnoba narašča …

Ob vsem tem veselju pa se je tudi na Otoku začel pojavljati virus Korona. Najprej se je zdel to problem drugih držav, kaj kmalu pa je začel vplivati na življenje na kmetiji. Študentje so postajali čedalje bolj zaskrbljeni. Večina jih je že sicer precej tesnobnih, hkrati pa na njih zelo vpliva tudi tesnoba iz okolice. Ta je stiskala in dušila najprej iz televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov, nato pa tudi iz medsebojnih pogovorov. Tudi spremljevalci smo se znašli v dilemi kako se odzvati na spremenjene okoliščine. Kako sprejeti novo nastalo situacijo, jo ovrednotiti in nato pomiriti še študente. Ker so osebe z avtizmom zaradi svojih posebnosti še posebej ranljive, je bilo potrebno še posebej hitro ukrepati. Tako so na Pennyhooks kmetiji najprej ustavili obiske šol, zunanjih obiskovalcev ter občasnih spremljevalcev. Kasneje so kmetijo nehali obiskovati študenti, ki se udeležujejo tudi drugih (zunanjih) aktivnosti, saj je to pomenilo povečanje tveganja za okužbo. Naposled je padla še odločitev o začasnem prenehanju dejavnosti, saj je na prvem mestu zdravje in varnost vseh, ki se tam srečujemo.

V negotovih časih smo vsi negotovi

Tudi sam sem se znašel sredi tega kaosa. Kaj storiti? Ostati tu in čakati kdaj bo konec ukrepov? Oditi domov in se kasneje vrniti? Oditi domov in predčasno zaključiti najino enoletno učenje in pridobivanje izkušenj? Zraven tega še finančne težave in zaskrbljeni starši, sorodniki. Prihajale so novice o širjenju okužb v Sloveniji, zaprtju mej naših sosedov, odpovedi letov. Vse to bi se lahko zgodilo že v naslednjih dneh. Odločil sem se, da grem. Nekaj v meni me je nagovarjalo k temu. In sem odšel. Na hitro. Za poslavljanje sem imel komaj kakšno uro. O tem, kako se počutim, nisem razmišljal. Takrat je bil čas za sprejemanje odločitev in delovanje. Zdaj sem doma, v samokaranteni. Sam. Tako je najbolj odgovorno. Imam čas razmišljati o vsem kar se je zgodilo. Prosto pot lahko pustim tudi čustvom, dovolim tesnobi, strahu, žalosti, negotovosti … , da pokažejo svoj obraz. Skušam razumeti sporočila, ki jih prinašajo.

Ohranimo se v Zaupanju

Z ženo se veliko pogovarjava po telefonu. Večkrat naju spodbuja misel zelo modrega moža – terapevta, ki je dejal: »V negotovih časih smo vsi negotovi.« Kar naju je to leto naučilo je, da ima življenje svoj tok, ne glede na to, kakšni so naši načrti. Ne moremo ga kontrolirati ali popolnoma načrtovati. Včasih je enostavno treba zdržati z negotovostjo, ki jo prinese usoda. Jo sprejeti kot dejstvo. Si dovoliti nemoč in hkrati ostati odprt za prihodnost. Izkušnje in modrost, ki smo jih pridobili v življenju, nam bodo pomagale najti novo pot, če se le ohranimo v Zaupanju. (zapisal Robert Mlakar, zakonski in družinski terapevt – stažist)

Preberite še

Dobrodelna akcija za Miloša

Dobrodelna akcija za Miloša

Miloš je leto in pol star deček z metuljevim sindromom. Njegova koža je krhka kot so metuljeva krila. Čeprav ima deček rane po koži, v ustih, na očeh in sluznici, vsaka ura pa mu prinaša nove, je velik borec, poln življenja in ljubezni. Njegova zgodba se je dotaknila naših src in nas nagovorila, da njemu in njegovi mamici pomagamo po najboljših močeh.

Izgorelost – rak današnjega časa

Izgorelost – rak današnjega časa

»A ne izgorevamo vsi?«, so me običajno spraševali na začetku. Skeptično in malce izpod obrvi. Takih pogledov me je bilo najbolj strah, saj so v meni prebudili vse manjvrednostne komplekse, občutek, da še nisem naredila dovolj ali dovolj dobro, strah pred tem, da bi kdo mislil, da sem lena ali depresivna. Kako torej razložiti izgorelost?

Dobrodelni v Angliji

Dobrodelni v Angliji

Na Pennyhooks Farm Trust v Angliji so pred kratkim dobili velikodušno darilo 5000 funtov. Vsi darujemo po svojih najboljših močeh. Snopovci darujemo svoj čas. Robert pomaga pri uvajanju v vsakdanje delo z novimi živalmi. To so tri ljubke koze redke pasme. Je tudi spremljevalec asistent odraslih fantov z avtizmom, ki potrebujejo posebno nego in skrb.