O izgorelosti in kako k njej prispevajo odnosi

by | Oct 14, 2020 | Psihoterapevtski utrinek

Izgorelost in psihoterapevtska pomoč

Danes vse bolj pogosto slišimo o ljudeh, ki so izgoreli. O njih lahko preberemo v časopisih, si ogledamo kakšno oddajo, preberemo knjigo. Vse več znanih osebnosti spregovori o tej bolezni. Dokler si neprizadet gledalec in opazovalec, bi morda utegnil pomisliti, da gre za neke vrste utrujenost, ki bo, tako kot vse ostalo, sčasoma minila. Ko pa prvič v živo doživiš človeka, ki je izgorel, ti postane jasno, da šele tisti, ki je izgorel, v polnosti ve, kaj vse ta bolezen prinaša in kako težko je z njo živeti. Ljudje, ki izgorijo postanejo skoraj nesposobni odnosov, še sploh tistih, ki lahko v njih sprožijo že najmanjši stresen odziv.

Delam, torej sem

So pa to ljudje, ki so praviloma dajali druge na prvo mesto. Kako lahko zdaj človek, ki je svojo okolico navadil, da je vedno pripravljen odgovoriti na klic, sprejeti novo nalogo, priti na obisk, sprejemati obiske, delati še kup drugih stvari… ljudem razloži, da ga že sama misel na to, da bi moral opraviti katero od teh nalog spravlja v stres? Da želi mir, da potrebuje počitek, da ne zmore druženja, da ne zmore niti dvigniti telefona. Da ga ne bo na očetov rojstni dan, na sestrino poroko, na hčerin maturantski ples. Ker ne zmore. Ker je telo reklo ne. Kako naj partnerju razloži, da enostavno ni več sposoben z njim reševati težav, spati v isti postelji, živeti v istem stanovanju, imeti potrpljenje za pogajanje in usklajevanje ali pa celo sploh nadaljevati skupno pot. Če so prisotni otroci je še toliko težje. Osebna zgodba izgorelega naenkrat postane zgodba celotne družine. Tako kot je to pri vsaki drugi bolezni. Le da je ta bolezen drugačna, manj vidna, težje razumljena. Občutki krivde in sramu, razočaranja in razvrednotenosti so pri izgorelem nepopisni. Toliko bolj zato ker praviloma osebe, ki se soočajo z izgorelostjo, sebe vrednotijo s tem, kar naredijo in ne s tem kar so. Običajno so prav zaradi svojih občutkov manjvrednosti, potrebe po dokazovanju, zaradi deloholizma in pefekcionizma tukaj, kjer so. Na tleh; soočeni sami s seboj in s svojo nemočjo.

Zlomi se telo, zlomi se duša

Okolica običajno ne razume, da ta prekinitev stikov oz. nezmožnost za odnose ni stvar volje ali hotenja ampak gre v zadnji od treh faz za telesno bolezen, za katero je značilno pomanjkanje kortizola. Prva faza, ki lahko traja več let se imenuje izčrpanost, sledi faza ujetosti in nato nastopi, tako imenovana adrenalna izgorelost, ko nadledvična žleza ne proizvaja več dovolj kortizola za uravnavanje sproženega adrenalina. Pride do popolnega psihofizičnega izčrpanja telesa in takrat je potrebna zdravniška pomoč, v mnogih primerih tudi hospitalizacija. Zaradi neustreznega hormonskega ravnovesja je tudi telo povsem fizično izčrpano, zato v tej fazi tudi fizična aktivnost ni več mogoča. Še posebno slednje izgorelemu, ki je bil vajen veliko gibanja, dela, športa – z vsem tem je namreč že prej uravnaval svoje notranje stiske – povzroča tesnobo, nemalokrat depresijo, tudi misli na samomor. Zlomi se telo, zlomi se duša.

Izgorelost in odnosi

Velik razlog za izgorevanje so ob perfekcionizmu in deloholizmu tudi napetosti v odnosih zaradi visokih pričakovanj do sebe in drugih ter posledično stresno doživljanje le-teh. Okolica niti ne opazi, da se nekdo, ki je kandidat za izgorelost, žene daleč preko svojih meja, saj imajo ljudje, ki izgorijo običajno visoko motivacijo in veliko volje ter veselja do življenja. Ti isti razlogi pa botrujejo, da tudi oseba sama ne opazi opozorilnih znakov, vse dokler ni že prepozno. Pogosto ljudje, ki kasneje izgorijo prej že dlje časa »živijo na adrenalinu« in prav ta jim daje tisti lažen občutek »vsemogočnosti«, da zmorejo še bolje in še več.

Psihoterapevtska pomoč

Pri okrevanju lahko precej pomaga tudi psihoterapevt, ki v prvih fazah nudi predvsem čustveno podporo, sočutje, motivacijo, optimizem za naprej. Predvsem mora biti terapevt prilagodljiv, saj morda oseba, ki je izgorela, ne bo zmogla na terapijo vedno na isti dan, ob dogovorjeni uri. V kasnejši fazi, ko si telo že nekoliko opomore, pa lahko naslovimo tudi globlje čustvene zaplete.

Telo osebe, ki je v življenju preživela veliko travmatičnih dogodkov (fizične, spolne, čustvene zlorabe) ali pa morda živela v visoko konfliktnih družinskih odnosih (prepiri, zasvojenosti, nasilje, ločitve, nezvestoba …), namreč težko izklopi stanje boj / beg / zamrznitev, saj je leta in leta odraščala v ozračju nenehne napetosti, ki je le redko popustila. Več let takih odnosov oblikuje človekovo izkušnjo sveta tako, da vsak nov odnos doživlja kot grožnjo. Težko je zaupati, v odnosih telo postane napeto in nemirno, preplavlja ga tesnoba. Za nekoga, ki je imel lepo in varno otroštvo so odnosi nekaj kar lahko tudi polni z energijo, za osebe s težkimi izkušnjami pa glavni energetski porabnik.

Ko se nekdo s slabimi izkušnjami umiri in čuječe prisluhne telesu (počivanje na kavču je odlična priložnost za to), priplavajo vse resnične vsebine na površje. Začuti stres, utrujenost, bolečino, žalost, tesnobo, sram … Ker pa so to precej neprijetni občutki, se je ta oseba, dokler je telo to dopuščalo, raje zaposlila z novim opravilom in čutenjem skušala ubežati tako, da se je na takšen ali drugačen način utrudila in zvečer od psihične in fizične utrujenosti samo še zaspala, vse dokler naposled tudi spanje ni postalo problem. Zdaj v fazi zadnje stopnje izgorelosti, beg od teh občutij ni več mogoč in se je z njimi potrebnosoočiti.

Pri izgorelosti zato ni dovolj samo urediti zdravo prehrano, dovolj počivati, morda meditirati ampak je treba čisto na telesni ravni popraviti pretirano aktivacijo preživitvenih mehanizmov telesa v odnosih in morda celo povsem zamenjati prioritete v življenju. Psihoterapija zelo pomaga v vseh treh fazah, predvsem je pomembno to, da telo izgorelega dobi pozitivne izkušnje v odnosu s terapevtom in s tem drugačne, bolj pozitivne vtise o odnosih. S to izkušnjo lahko posameznik začne tudi sam ustvarjati podobne odnose v svetu, ki ga obkroža.  

Izgoreti v pozunanjenosti

Izgorijo goreči ljudje. Tisti, ki gorijo. Gorijo za odnose, službo, otroke, partnerje, sorodnike, kredite, avtomobile, svetovno lakoto, pomoč ubogim, boljši svet. Gorijo pa tudi za imidž, lepoto, sprejetost, družbeno potrditev. Vedno za zunanjo podobo, zunanje ljudi, zunanje stvari. V kopici vseh teh problemov pozabijo nase. Ko končno izgorijo v pozunanjenosti, se lahko obrnejo vase in se tam srečajo sami s seboj. In se, ob pomoči sočutnega psihoterapevta ali v kakšnem drugem varnem odnosu, prvič globoko vzljubijo. Šele takrat so odrešeni večnega truda, da bi »nekaj bili ali postali«. Spoznajo, da že SO … Dovolj pridni, dovolj lepi, dovolj dobri … preprosto dovolj.

Preberite še

Izgorelost – rak današnjega časa

Izgorelost – rak današnjega časa

»A ne izgorevamo vsi?«, so me običajno spraševali na začetku. Skeptično in malce izpod obrvi. Takih pogledov me je bilo najbolj strah, saj so v meni prebudili vse manjvrednostne komplekse, občutek, da še nisem naredila dovolj ali dovolj dobro, strah pred tem, da bi kdo mislil, da sem lena ali depresivna. Kako torej razložiti izgorelost?

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Nasvidenje Anglija, nasvidenje Madžarska

Vesna in Robert Mlakar sva bila od januarja do začetka marca vsak na svojem koncu; Robert v Angliji, jaz pa na Madžarskem, kjer sva ponudila terapevtsko pomoč za otroke in odrasle s težjo obliko avtizma. Najino 3-mesečno poslanstvo je po dobrih dveh mesecih prekinila novica o koronavirusu in sva se morala žal na hitro posloviti. Kljub temu pa se z veseljem ozreva nazaj, na čas, ki smo ga preživeli skupaj. Prilagam nekaj zapisov iz svojega terapevtskega dnevnika in risbic …

Dobrodelni v Angliji

Dobrodelni v Angliji

Na Pennyhooks Farm Trust v Angliji so pred kratkim dobili velikodušno darilo 5000 funtov. Vsi darujemo po svojih najboljših močeh. Snopovci darujemo svoj čas. Robert pomaga pri uvajanju v vsakdanje delo z novimi živalmi. To so tri ljubke koze redke pasme. Je tudi spremljevalec asistent odraslih fantov z avtizmom, ki potrebujejo posebno nego in skrb.