V tem članku želim z vami podeliti osebno izkušnjo o tem, zakaj menim, da je dobro, da se izpopolnjujemo v ravnanju s svojimi čustvi in kakšne so prednosti življenja, ko se naučiš prepoznavati svoja čustva in jih uporabljati za to, da preverjaš kdo si in kaj hočeš.
Od nekdaj me je privlačilo branje knjig povezanih s človekovo duševnostjo, dobrim počutjem, motivacijo, doseganju miru in o sreči. Seveda z dobrim razlogom. Sam sem bil žalosten, izgubljen in sem iskal rešitve. Nekaj, znotraj v meni, enostavno ni bilo prav. In ravno tega, kar sem sam čutil, da v meni ni v redu, svetu za ceno življenja nisem želel pokazati. Ne staršem, ne prijateljem, sodelavcem, komurkoli.
Če razumem druge, zakaj ne razumem še sebe?
Zanimivo je bilo to, da sem drugim vedno znal prisluhniti in so se name obrnili s svojimi najbolj bolečimi življenjskimi zgodbami. Tudi mojega sočutja in nasveta so bili veseli. Sebe pa iskreno opisati in deliti nisem znal, nisem upal, če pa bi že upal, pa nisem niti vedel kako. Tudi najboljšim prijateljem ne, vsaj ne popolnoma iskreno. Da bi šel na terapijo, mi na kraj pameti ni padlo, saj kot sem verjel, je to za tiste s katerimi je nekaj »zelo hudo narobe«. Jaz sem pa še kar OK in sem na tem svetu zato, da pomagam drugim, ne pa da drugi pomagajo meni.
S približno takšnim razmišljanjem, da bom pomagal drugim, sem se tudi vpisal na izpopolnjevalni študij zakonske in družinske terapije. A glej ga zlomka, prišle so klinične vaje, kjer smo morali biti študenti tako v vlogi klientov kot v vlogi terapevtov. Ob pomoči izkušenih terapevtov smo se drug na drugem učili terapevtskih veščin. V vlogi terapevta sem se odlično počutil. Ker je bilo malo moških pa sem se redno javljal za to vlogo in sem večino časa preživel na stolu, kot klient v terapiji. Slednje je bilo bistveno bolj naporno. Iz postavitev, ki smo si jih zamislili za potrebe kliničnih vaj, so iz mene vrele moje najgloblje, v podzavest pokopane zgodbe in dobivale čustveno vsebino.
Starši ti dajo tisto kar znajo
Tam sem prvič spoznal, da sta me starša in stari starši, saj smo živeli v skupnem gospodinjstvu, naučili kar so sami znali, česar sami niso znali, pa me niso mogli naučiti. Vodilo vzgoje mojega očeta in mame je bilo – »ljubi svojega bližnjega«. To vodilo je zavzelo obliko tega, da moram bit močen in vse potrpeti, vse prenesti. Pomembno je bilo tudi kakšno mnenje imajo o meni drugi ljudje, pomembno je bilo, da se vedno z vsemi razumeš. Niso me pa naučili drugega dela krščanskega izročila, ki pravi »kakor samega sebe«. Za ta del si je potrebno najprej dovoliti, da samega sebe resnično spoznaš in si v vseh okoliščinah iskreno dovoliš, da čutiš kar čutiš in da si, kdor si. V nadaljevanju sem se moral naučiti razbrati svoja čustva, jih poimenovati in razumeti njihovo sporočilo. Naučiti sem se moral prisluhniti samemu sebi in v skladu s tem izbrati tudi svoje vedenje. Najpomembneje in hkrati najtežje je bilo preživeti s spoznanjem, da okolici ne bo všeč vsaka moja odločitev in da imam pravico in dolžnost kljub temu slediti samemu sebi in se ljubiti takšnega kot sem. Brez tega zavedanja sem v življenju večinoma počel, kar se je od mene pričakovalo in ne kar sem želel sam. Vsem sem »znal pomagati«, sam pa sem ostajal prazen, osamljen, nerazumljen…
»Pa vi veste, kdo ste?«
Najhujše vprašanje, ki mi ga je terapevt postavil na treningu je bilo: »Pa vi veste, kdo ste?« Začel sem naštevati: predavatelj, očim, mož, prijatelj… itd. Nato pa je rekel: »To so vaše vloge, kdo ste pa vi?«. V meni je eksplodiralo. Bil sem resnično zelo jezen, bil sem besen. »Samo nehajte s tem butastim vprašanjem!«, sem zasikal vanj… Dejal je: »Žal mi je, da sem vas tako prizadel s tem vprašanjem«. Pogledal sem ga in na njegovem obrazu ni bilo užaljenosti, jeze ali drugih obramb, ki sem jih pričakoval. Videl sem zgolj razumevanje in sočutje. Po nekaj dolgih trenutkih tišine, so začele solze vreti iz mene. Spoznal sem, da v resnici sploh ne vem kdo sem. Da mi jeza preprečuje, da bi čutil karkoli globljega. Prvič sem si dovolil biti globoko žalosten in se zjokati, kar je bilo v mojem svetu za moške prepovedano. In to še pred terapevtom. Ko sem ga pogledal, je bil še kar tam. Z mano. Nobenega razloga mi ni dal, da bi me postalo sram. Takrat sem mu pustil, da je vstopil v moje srce. Povedal sem mu staro zgodbo. Pomagal mi je, da sem jo opremil še z drugimi čutenji in tako je dobila barve, vonje, slike in okuse. Skupaj sva naslikala podobo tega, kar se je zgodilo. Nato sem jo lahko spustil… in zaživel.
Čutim torej živim
Največje spoznanje tega dne je bilo da, ko sem si dovolil biti žalosten in to pokazal nekomu, za katerega sem vedel, da ne bo zlorabil mojega zaupanja, sem se prvič v življenju počutil res živ. Začutil sem življenje skozi ta pristen občutek žalosti. Žalost – čustvo, ki sem se ga najbolj bal. Spoznanje, da biti živ pomeni čutiti življenje, je v meni odprlo poti za čutenje tudi vseh drugih čustev. Neprijetnih sem se začel manj bati, prijetna sem si bolj dovoljeval. Do takrat sem znal pričarati trenutke veselja, radosti in smeha drugim ljudem, zdaj sem jih znal tudi sebi. Biti sam s sabo je postalo prijetno. Vse to je prej na nek čuden način dušila vedno prisotna, potlačena žalost, ki sem jo tolažil z različnimi škodljivimi vedenji. Od takrat naprej sem se odločil, da bom, dokler bom živ, odkrival to svojo notranjo pokrajino, obarvano s takšnimi in drugačnimi čutenji. Želim spoznati vsak njen kotiček. To, da lahko v terapevtskem poklicu tudi druge spremljam in spodbujam k odkrivanju njihovih skritih kotičkov duše na poti v bolj pristno življenje in bolj iskrene odnose, doživljam kot milost in srečo. Tiste, ki se na to pot z menoj odpravijo, doživljam kot pogumne in ljubeče. Le kdor je ljubeč do samega sebe, lahko deli ljubezen tudi z drugimi.
