Kdaj je pravi čas za terapijo?

by | Feb 26, 2019 | Psihoterapevtski utrinek

Težavo imam. Naj grem k prijatelju ali k terapevtu? Ljudje me velikokrat vprašajo, kdaj je pravi čas za terapijo? Zakaj morda ne zadošča iskren pogovor s prijateljem? Konec koncev oba poslušata, od obeh pričakujemo razumevanje, sočutje in nasvet. Kje je torej razlika med prijateljskim in terapevtskim pogovorom? In ali lahko terapija vsakomur koristi?

Oba, tako terapevt kot iskren prijatelj, bosta pokazala zanimanje za vas. Najverjetneje vas bosta oba vprašala: »Kako ste?«. Ko gre za prijateljske pogovore, sem se ob vprašanju ‘kako si’ pogosto vprašal ali naj odgovorim vljudno ali iskreno. Morda o svojem počutju sploh nisem želel govoriti, ker sem se zatekel v druženje ravno zato, da bi se umaknil od težav, ne pa, da bi se v njih poglabljal. Po drugi strani sem velikokrat čutil, da ni pošteno prijateljem ‘naložiti’ še breme svojega lastnega obstoja, saj se, če se bomo pogosto pogovarjali samo o težavah, ne bodo več dobro počutili v moji družbi. Pa vendar, ni vedno vse samo lepo in komu, če ne prijatelju, sem kadar je bilo res težko povedal, da se ne počutim ‘preveč dobro’. Prijatelj me je poslušal in hrabril, me potrdil v mojih dejanjih ter mi pomagal ohraniti občutek vrednosti. Kdaj pa kdaj me je potolažil z nasveti v stilu ‘saj ni tako hudo’ ali ‘vesel bodi da imaš družino, službo, roke, noge’. Povedal mi je, da čas celi rane in da tudi vse hudo mine. Dal mi je gorivo za to, da grem dalje in za nekaj časa mi je odleglo.

Slej kot prej se je isti problem vrnil, z njim pa vprašanja ali sem nemara ošaben, razvajen, nehvaležen, sebičen? Da se navkljub zavedanju, da sem se rodil v Sloveniji, da spadamo v razviti svet, smo varna država, uživamo visok standard življenja, ne počutim bolje. Pomislil sem tudi na vse hudo, kar so preživeli naši starši in stari starši, ter si prigovarjal, da je to veliko huje od mojih ‘kapric’. Prav tako se nisem počutil bolje ob tolažbi ‘saj bo’, ‘vse mine’ ali tisti večni resnici ‘čas celi rane’. Še posebno kadar so se težave ponavljale ali stopnjevale. Tudi kadar so mi prijatelji govorili o tem, da so imeli podobne težave in razlagali, kako so jih rešili, se nisem počutil nič bolje. Prej bi rekel, da sem se počutil še slabše, ker se mi je zdelo, da sem nesposoben. Videti je bilo, kakor da so prijatelji podobne težave reševali odločno in z lahkoto. Kaj pa jaz? Neizpodbitno dejstvo je bilo, da bil še vedno ‘na tleh’. Torej mora biti nekaj narobe z mano, da ne zmorem biti srečen, vesel, zadovoljen.

Kako pa se s klientom pogovarjamo zakonski in družinski terapevti? Za začetek terapevti vemo, da ima vsak pravico čutiti kar čuti, ne glede na vse obilje, ki mu ga je usoda nasula v zibelko. Tudi, če ste se rodili z ‘zlato žlico v ustih’, duševna bolečina povzroča enako hudo trpljenje kot pri vseh ostalih. Terapevti se tudi zavedamo, da boste problem lahko rešili predvsem vi in ne mi, in naši nasveti. Terapevt vas lahko s svojim znanjem in sposobnostjo uravnavanja čustvenih stanj samo spremlja k vašemu lastnemu uvidu v vzorce in ravnanja, s katerimi si povzročate bolečino oziroma se nanjo odzivate.

“Terapevti se tudi zavedamo dejstva, da tolažbe, bodrenje in nasveti kratkoročno sicer pomagajo, vendar dolgoročno ne prinašajo spremembe. Tako se le umaknete od resničnega problema, namesto da bi se mu približali.”

Terapevt to ve in zato v pogovoru naslavlja vaša prava čutenja in občutke, ki se skrivajo pod površino. Ne bo vas tolažil, ne bo takoj svetoval kako in kaj, ampak bosta najprej skupaj opazovala telo, raziskovala čustveni in miselni svet, dokler ne boste ‘v črevesju’ začutili željo po temeljni spremembi v življenju. Iz vas pride tista notranja motivacija, ko se odločite zase in vas nič več ne more ustaviti na poti k izboljšanju življenja. To notranjo motivacijo pa si najbrž želi odkriti ali okrepiti prav vsak izmed nas.

Robert Mlakar, psihoterapevt stažist

Na začetnih srečanjih ljudje mnogokrat povedo, da si bližnjim niso upali povedati, da hodijo na terapijo. Kasneje pa so spoznali, da terapija v svojem bistvu ni nič drugega, kot čas za preiskovanje in spoznavanje samega sebe. Pogosto na to pot kasneje povabijo tudi svoje bližnje. Povedo tudi, da je bila odločitev za terapijo ena najboljših v življenju, četudi so si samo želeli izboljšati življenje, niso pa bili resno bolni.  Nekdo mi je nekoč dejal: »Če imaš pet kilogramov preveč, me pokliči in greva na Šmarno goro. Če pa tehtaš 220 kilogramov in imaš težave s prenajedanjem, poišči strokovno pomoč«. Vprašal sem ga: »Kaj pa tisti vmes?« Vsekakor je, ko gre za globoko duševno bolečino, nujno poiskati strokovno pomoč. Tisti, ki ima danes 220 kilogramov, jih je imel nekoč le deset ali dvajset preveč. Vendar se s tem takrat ni začel ukvarjati. Tako je tudi s težkimi čutenji: če se jim ne posvetimo dokler so samo težka, lahko postanejo neobvladljiva.

Preberite še

Imam vprašanje: Zakaj prazniki praznijo?

Imam vprašanje: Zakaj prazniki praznijo?

Med prazniki se na nas usuje kup močnih informacij iz matične družine, ki se jih podzavest še dobro spomni. Pojavijo se triggerji – sprožilci in obstaja nevarnost, da se sproži čustvena bomba.

Kdo ima šibko empatijo?

Kdo ima šibko empatijo?

Nevrotipični, ki posegamo drug v drugega verbalno, neverbalno, agresivno, pasivno agresivno, in še na tisoč drugih bolj ali manj izvirnih načinov, sebe imenujemo empatični. Osebe za avtizmom pa, ki iskreno pokažejo, kdo jim je všeč, pred tistimi pa, ki jim niso, se raje umaknejo, če le lahko, označimo s pomanjkanjem empatije. Ne samo, da nam manjka empatije, smo tudi veliki hinavci.

Ljubosumje v partnerskem odnosu

Ljubosumje v partnerskem odnosu

Ljubosumje je na nek način pogrešanje pristnega stika s seboj in drugimi. Lahko pa se kaže tudi kot oblika nasilja nad drugim; v obliki vršenja kontrole (preverjanje sms sporočil, e-pošte,…), lahko preide tudi v zasledovanje.