Nevrotipični, ki posegamo drug v drugega verbalno, neverbalno, agresivno, pasivno agresivno, in še na tisoč drugih bolj ali manj izvirnih načinov, sebe imenujemo empatični. Osebe za avtizmom pa, ki iskreno pokažejo, kdo jim je všeč, pred tistimi pa, ki jim niso, se raje umaknejo, če le lahko, označimo s “pomanjkanjem empatije”. Ne samo, da NAM manjka empatije, SMO tudi veliki hinavci.
Poglejmo svoje zapise na socialnem omrežju in njihove. Preštejmo, kolikokrat so šli na naš zid in pljuvali po nas. Preverimo kolikokrat je to naredil nekdo, ki je naš “prijatelj”. Pa to je samo eden od mnogih primerov. Resnično me globoko zaboli vsakič, ko berem strokovna poročila o kakšnem od otrok z avtizmom. Strokovna poročila so sterilna, brezčutna in hladna. Ne vsa, večina pa. Morala pa bi biti objektivna. Pa so?
Čase, ko so mi očitali, da nisem “stroka”, sem že pustila za seboj. Nikomur več ne rabim dokazovati kaj vem, kaj znam in kakšne izkušnje imam. Stroka naj dela svoje, jaz, v očeh stroke “laik”, bom delala svoje. Od stroke pričakujem, da je stroka in da je objektivna. Najmanj kar lahko naredite je, da se odpoveste označbi “šibka empatija”, ko opisujete osebe z avtizmom. Dokler niste spoznali človeka, ki ga označujete, dokler se z njim niste zbližali, dokler ga niste poskušali razumeti, z njim preživeli nekaj ur, dni, lepih in težkih trenutkov, prosim, ne pišite, da nima empatije.
Katero živo bitje pa si ne želi družbe?
“On je rad sam.” Res? Kako veš, da to velja vedno, v vseh okoliščinah, za vse ljudi? Sedla sem v njegovo bližino in počakala. Ko iščemo bližino, se nam nikamor ne mudi. Nekajkrat sem ga pogledala. Nekajkrat me je pogledal. Vprašala sem ga, če lahko pridem na sosednjo gugalnico. Rekel je: “Če hočeš.” “Hočem”, sem rekla in sedla na sosednjo gugalnico. Z velikim nasmeškom mi je začel kazati razne poze na gugalnici. Prav nič se mi ni zdelo, da hoče biti sam. Pravzaprav se mi je zdelo ravno nasprotno, da si želi družbo. Vendar ne za vsako ceno in pod vsakimi pogoji.
“On ne privošči nikomur zmage, ravno nasprotno. Razjezi se in postane agresiven, če zmaga kdo drug.” Res? Kako veš, da to velja vedno, v vseh okoliščinah, za vse ljudi? Sedla sem nasproti njega in povabil me je k igri. Poskušala sem zadeti njegovo igračko z mehko žogico. Res je, da ga je zabavalo vsakič, ko sem zgrešila. Res je, da se je smejal. Res je, da je užival v svoji premoči. Potem pa sem enkrat zadela njegovo igračko. Ni bil jezen, nič ni vrgel vame, z ničemer se me ni lotil. Samo hudomušno me je pogledal in rekel: “To sem ti pustil.” In sva se igrala dalje.
Verjamem, da vsak dela po svojih najboljših močeh
Ravno nasprotno, draga stroka. Že 15 let se srečujem z osebami z avtizmom in se z njim zbližujem. In če sem v tem času kaj spoznala, je to, da so izjemno empatični. Empatični in iskreni. Če vam to ni všeč, ste najbrž med tistimi, ki jih ne marajo in vam niso pokazali “empatije”. To še ne pomeni, da je niso sposobni.
In na koncu še to. Zapis kot je ta, oseba z avtizmom nikoli ne bi podpisala, za kaj takšnega imajo čisto preveč dostojanstva in sočutja. Samo mi nevrotipični pozabljamo, da so tudi stroka ljudje. Ljudje s svojimi dobrimi in težkimi dnevi, takšnimi in drugačnimi značaji, življenjskimi izkušnjami in osebnimi stiskami. Zato draga stroka, hvala za vse kar dobrega naredite za osebe z avtizmom. Tudi zaradi vas je njihov svet pogosto lepši in boljši.
P.S.
Članek je nastal kot odziv na film Zakaj skačem? Toplo priporočam, da si ga ogledate. Tudi naslovna fotografija je iz filma. Narisala jo je deklica z avtizmom, ki ne govori. Slika je zelo ob-čutna. Film med drugim pokaže tudi prijateljstvo med dvema osebama z avtizmom – fantom in dekletom. Nihče od njiju ne govori, vendar oba zelo dobro razumeta svet okoli sebe. Fant na tablico črkuje stavek: Emma je moja severna zvezda. Na prvi vtis si ne izkazujeta nobene empatije. Kdo lahko o tem presoja? Moje mnenje je, da veliko bolj kot mi nevrotipični, osebe z avtizmom zaznavajo čustva drug drugega in naša. Morda res niso empatični “po naše”, kajti stopnja njihove empatije je toliko večja, da bi za njihovo morali izumiti nov termin. Do takrat pa bodo pred našo empatijo bežali v naročje narave, ki jih sprejema brezpogojno, brez pričakovanj in vsakega nasilja.
