Korona je tudi za naše društvo prinesla precej sprememb. Tudi sami smo se soočili s stisko kako izvajati aktivnosti v času ko so stiki omejeni. Kako navezati stik, ko ni pravega stika. Zato smo se že v prvem valu odločili, da večino aktivnosti premaknemo v virtualno okolje, kljub nekaj skepse, kako bo to vse skupaj izpadlo. Še sploh pri ljudeh v stiski, kjer bi pregovorno lahko trdil, da je osebni stik in pogovor najboljše možno zdravilo. Izkušnja, ki me je pozitivno presenetila je ta, da nihče v času omejitev ni opustil terapije ampak nekateri klienti celo pravijo, da bi si tudi vnaprej želeli delati na daljavo, saj se zaradi večje oddaljenosti lažje zaupajo in se počutijo manj izpostavljeni. Ravno ta izkušnja, ko sem se sam znašel v stiski, kako se na novo organizirati, si dovolil stisko popolnoma začutiti in nato poiskal rešitve, ki funkcionirajo me je pripeljala do naslednjega razmišljanja.
Življenje na avtopilotu ni zdravo
»Vse je za nekaj dobro«, pravi stara modrost. Zato je mnogokrat pomembna tema na terapiji soobstajanje. Obstaja noč in obstaja dan in pomembno je, da se zavedamo obeh. Kdor se namreč ne zaveda noči, bo podnevi zelo zaspan, kdor se ne zaveda dneva, bo zamudil sonce. Življenje na takšnem avtopilotu pa ni zdravo. Tako je tudi pri čustvovanju. Zato se tudi sam na terapijah zdaj še posebej trudim, da se zavemo tudi svetlih plati doživljanja. Tesnoba in stiska namreč zlahka človeka posrkata vase in ko dodobra pritisneta, je težko ohraniti delček sebe svoboden še za kaj drugega, kot za strahove. Ravno nasprotno. Ko se počutimo tesnobno, začnemo biti na preži za samimi takimi dogodki, ki sprožajo še več strahu in tesnobe. Tako bomo še bolj gledali s strahom prežete filme, listali dnevne časopise, spremljali poročila, na Facebook bomo začeli objavljati črne napovedi, težko se bomo umaknili iz Twitterja, postali bomo razdražljivi in se zapletali v nepotrebne konflikte. Vse to nas podzavest sili početi z namenom, da bi strah obvladali. Vendar je učinek tega početja lahko hitro ta, da naenkrat živimo samo še v svetu polnem strahu in tesnobe, ki ni nujno da se ju v resnici sploh zavedamo. Na nek način obstaja nevarnost, da postanemo zasvojeni s tem strahom in se od njega res težko odtrgamo. Strah zoži zavedanje vseh možnosti tako, kot da bi za nas naenkrat obstajale samo še komaj premostljive težave. Zato si je dobro priznati ta občutja, da jih lahko svobodno opazujemo in ugotovimo, da samo soobstajajo z nami in da mi nismo ta tesnoba ali ta strah.
Ustvarjeni za ljubezen
Toliko pomembneje, da zato zdaj, ko nas ogrožata virus in z njim povezane omejitve, ujamemo vsak sončni žarek, ki se nam ponuja, nasmeh otroka, ljubezniv pogled, prijazen »dober dan«, zeleno travo, reke in sonce… Ustvarjeni smo za ljubezen in ne za strah. Meni na primer zelo polepša dan, ko s katerim od klientov ugotoviva, da je dan še vedno tam, jeseni resda nekoliko krajši, ampak je. Le pogleda ne pozabimo usmeriti vanj.
