Na Pennyhooks Farm je gotovo eden najbolj prikupnih odraslih fantov tisti, ki na veliko brblja. Brblja, spušča razne glasove, se čudi svojemu glasu in vešče uporablja medmete. Vsake toliko časa pove celo kakšno besedo, včasih pa kar cel stavek. In to je fant, ki leta in leta ni govoril. Danes je star okoli trideset let in se poigrava s svojim glasom kot nekajmesečni otroček. Vsi se veselimo z njim, nihče ga ne poskuša ustaviti ali utišati, niti ko postane precej glasen.
Verbalna komunikacija je precenjena
Vesela sem, da vsak dan na Pennyhooks, kjer ljubeče vzgajajo in učijo odrasle z najtežjo obliko avtizma, vedno znova ugotavljam, da stvari o katerih sem pogosto govorila staršem v Sloveniji, držijo kot pribite. Recimo to, da je verbalna komunikacija precenjena. In tišina pogosto podcenjena. Odrasli z avtizmom se na kmetiji učijo opazovati, poslušati, vonjati. Okušati življenje s tistimi čutili, ki jih radi in vešče uporabljajo. “Kaj nam želi povedati sočna črna robida?” “Povohaj me, utrgaj me, pojej me. Sladka sem in dobra.” Robida res ne govori, vendar nam marsikaj sporoča.
Robide za slastne torte 
Billy 
Sprehod z osli
Tišina je prostor so-čutenja
Kako lahko ujamemo sporočila, ki niso izgovorjena? Le tako, da ustavimo brnenje svojih mislih, nemir svojega srca in strah pred tem kar bi lahko začutili. Morda oseba z avtizmom ne govori, vendar vedno nekaj sporoča. Kakšen odnos imamo do čutenj? Se jih bojimo? Jih zmoremo nositi? Jih upamo čutiti? Tišina je prostor, v katerem se lahko začutimo. Tišina je prostor v katerem začutimo sebe in druge(ga) v najglobljem bistvu. Smo si blizu ali daleč? Nam je ob tem človeku toplo? Tišina je prostor sprejemanja, sprejemanje pa začetek ljubezni.
