Teden pred odhodom se je odvrtel z vrtoglavo hitrostjo. Zadnji izdelki so dobivali praznično podobo: okrasne trakove, rdeče pentlje, zelenje, etikete. “Toliko različnih izdelkov še nismo ponudili”, so navdušeno ugotavljali na Pennyhooks-u tik pred božičnim sejmom, ki je privabil več kot 200 obiskovalcev in čudovito uspel.
Ko se sedaj doma spominjam izkušnje na kmetiji Pennyhooks v Angliji, se le-ta po eni strani čuti kot oddaljen spomin, po drugi strani pa čutim, da sem tam pustila košček svojega srca, ki ga bom lahko našla le, ko se spet vrnem.
Izdelki so bili posledica naše ustvarjalnosti; nanje smo bili vsi zelo ponosni. Preplavljala pa so nas še druga čustva, veliko močnejša. Darilce deklice s katero sva muzicirali, voščilnice z zahvalami zaposlenih, tople besede, objemi, solze, nekaj šal tipičnega angleškega humorja, obljuba, da ostanemo v stiku.
V nama še odzvanja: “Bodi vedno prijazen”
»Uslužbence na kmetiji prosim, da se vedno držijo tega načela. Njihova prva skrb v vseh okoliščinah so osebe z avtizmom. Šele zatem vse ostalo«, razloži Lydia. Po treh mesecih dela na kmetiji lahko trdim, da se vsi po svojih najboljših močeh držijo tega dogovora. Dobrosrčnost, toplina, pripravljenost pomagati, skrb za drugega so na dnevnem meniju. Hkrati pa vsaka odsotnost nerganja, obrekovanja, sebičnosti, manipulacije.
Robert se že januarja vrača v Anglijo:) Mene pa čaka novo učenje. Na Madžarskem se namreč rojeva prvi “farm care” za osebe z avtizmom. Tamkajšnji center bo namenjen tudi otrokom in družinam. Vesela sem, da so me povabili k soustvarjanju začetkov. Ob tem bom imela intenzivne terapije tudi z 9-letnim dečkom, ki ima cerebralno paralizo, zmerno motnjo v duševnem razvoju in MAS. Veselim se najinih skupnih uric, igre in učenja.
